GalGjurin.si - Dobrodošli
Kdo je mrtev in kdo živ, kdo je raven in kdo kriv, kdo je svež in kdo iskriv?
© Copyright 2010 Gal Gjurin.
Izvedba: ds2.si
Izvedba: ds2.si
Kje se konča ta pot?
Kje se začne ta dan
in boljši jutri?
Kaj naj zapiše pero,
ki se napaja s temo,
za boljši jutri?
Čakam, da pade mrak,
čakam, da pade mrak
in skrije sivino,
čakam, da pade mrak,
čakam, da pade mrak na oči.
Izjema si brez pravil,
kačji pastir brez kril.
In tvoje sanje?
Do kod boš raztegnil meh?
Zakaj le molčiš?
A ne verjameš vanje?
Čakam, da pade mrak,
čakam, da pade mrak
in skrije sivino,
čakam, da pade mrak,
čakam, da pade mrak
in zlije se vino …
V belo z najvišjih vršacev.
V črno z najnižjih polj.
Sedemnajst
Daj mi povej, kdaj te bom videl spet,
da bo lep ta svet,
v treh minutah znam povedati vse,
kar hočem in kar ne,
daj mi tvojo glavo in srce
in male ustnice,
modra je noč in ti že mirno spiš
in sanjaš, da letiš …
In spet sva stara komaj sedemnajst let
in spet ljubezen najmilejši je cvet
in spet ni več besed,
vate ujet sem našel svojo sled,
daj mi povej, kdaj te bom videl spet …
Midva vmes odrasla sva in ostala mlada
sedemnajst let.
S tabo bi lahko ves dan sedel
ob reki, listke štel, u-la-la,
in počel nešteto smešnih stvari
in snel te z vajeti, u-la-la,
sklatil jabolka bi dol z neba,
umil te iz zlata, u-la-la,
kar je sladko in kar se nežno zdi,
odzvanja skoz oči ...
In spet sva stara komaj sedemnajst let
in spet ljubezen najmilejši je cvet
in spet ni več besed,
vate ujet sem našel svojo sled,
daj mi povej, kdaj te bom videl spet …
Čas mineva za oba,
tu nam vzame in tam da,
midva vmes odrasla sva –
in ostala mlada sedemnajst let.
Duša in telo
Noč, ko grmijo bogovi,
noč ko besnijo valovi
in se zdi, da bom zasukal čas naprej …
Sprejel sem te in tvoje načine,
da si moj sen,
boginja, ki plavaš v nebo
in se spuščaš na zemljo …
Dolgi so dnevi brez luči,
dolgi so dnevi, ko te ni,
upam le, da bi se izšlo,
pa naj bo, kar bo,
dajem ti dušo in telo.
Sla po vojni in sla po ljubezni
in sla po tem,
da končno prestopiš Rubikon ter
sprejmeš žezlo, meč in tron.
Ali ga slišiš?
V prsih ti tolče težak boben,
ki se napenja in doni
in poganja svet naprej …
Dolgi so dnevi brez luči,
dolgi so dnevi, ko te ni,
upam le, da bi se izšlo,
pa naj bo, kar bo,
dajem ti dušo in telo.
Dolgi so dnevi brez luči,
dolgi so dnevi, ko te ni …
Upaš, da se odpre nebo,
pa naj bo, kar bo,
dajem ti dušo in telo.