GalGjurin.si - Dobrodošli
Glasba brez boga steče vame, kot potok mimo rož.
© Copyright 2010 Gal Gjurin.
Izvedba: ds2.si
Izvedba: ds2.si
Kjer je toplo
Spet čakaš občutek,
da je res, kar se zdi,
moraš nujno domov,
po vse drobne stvari.
Spet čakaš trenutek,
ko zagledaš oči,
moraš zliti se vanje;
v tolmune noči.
In želim si, da grem tja,
kjer je toplo in želim si,
da grem tja, kjer je svetlo.
Pridi v moje vesolje,
med planete strasti,
med planete ljubezni
in med svetle luči,
kot zeleno poletje,
kot srebrno nebo,
jaz ne vem,
ti ne veš,
on ne ve,
mi ne vemo …
nimamo več nič,
razen srca.
Vse menja, živi.
Vse stoji kot stara ura:
sprejeti to, ujeti to,
razumeti to,
da želim si, da grem tja,
kjer je toplo, in želim si,
da grem tja, kjer je svetlo.
Jaz želim si, da grem tja,
kjer je toplo … In želim si,
da grem tja, kjer je svetlo!
Brez sramu in brez strahu
Tih je vrt in mesec strt v slanem kropu.
Lahka ležim. Suklja se dim gor proti stropu
(daleč tam čez otožen vlak razreže mrak).
Napol sedim in spet mižim: misli v galopu …
Se ti raztopim v oči
in se zlijem iz dlani
dol na suha, žejna tla.
Kako te ljubim še,
brez sramu in brez strahu,
kako te ljubim še,
kadar koli, kakor koli.
Končno si tu
in jaz zaspim
v tvojem trebuhu.
Veš, da izgine vse,
kar je.
Kadar sva sama
Kadar sva sama, se jokam in smejim,
kadar sva sama, utripam in dišim.
Zdaj, ko sem s tabo spet in svet je lep in
lahek in obrnjen naokrog, vse je lažje
tisočkrat in tisočkrat vem, da je prav tako.
Kadar sva sama, te gledam in molčim,
in ko sva sama, preprosto si želim,
da bi želela si še bolj, čeprav želeti si še
bolj se res ne da, da bi ti dala vse in več
kot vse in tisto malo, kar sem jaz.
Predem stečem spet stran, v lasten svet, daj,
daj, poljubi me, ne ustavljaj se …
Saj veš, da blodim po poteh, kjer ni nikogar,
kjer je mrzlo in temno ... Saj veš, da vsak
je vedno sam – in kdor prizna si, da je sam,
ta ni več sam.
Kadar sva sama, utripam in dišim,
kadar sva sama, se jokam in smejim.
Zdaj, ko sem s tabo spet, in svet je lep in
lahek in obrnjen naokrog, vse je lažje
tisočkrat in tisočkrat vem, da je prav tako.
Kadar sva sama, odpiram okna na stežaj.
Ledena
Pridi, greva na konec sveta,
ne morem brez sebe in ne morem brez tebe,
jaz sužnja razuma, ti suženj teles.
Le kako lahko,
le kako lahko
puščaš me tako ledeno?
Daj, povej zakaj,
daj, povej,
zakaj me imaš rad tako vodeno?
Pišeš po meni z nevidnimi črkami
in moliš in prosiš, pa nič ne dobiš.
Le kako lahko,
le kako lahko
puščaš me tako ledeno?
Pridi, greva čim dalj stran od naju,
na konec sveta, stran od vsega …
Ne morem brez sebe in ne morem brez tebe,
jaz sužnja razuma, ti suženj teles …
Kakor koli že,
kakor koli že;
sem čisto majhna in sebična.
Šele zdaj to vem,
šele zdaj to vem:
sem največ in hkrati nična.
Splet dolgočasja in bega realnosti,
iskanja resnice, ljubezni pa ni in ni …
Kakorkoli že,
kakorkoli že ...
Puščaš me tako ledeno.
Imaosan prekrasansan
Imaosan prekrasansan,
plula sva v varen
pristan, midva, mlada, lepa ...
Sladko kot marcipan,
danes še slajši je dan,
midva se ljubiva, ljubiva!
Pod kostanji, na ulicah,
po travnikih in na križiščih ...
Vse postaja najino in čisto,
vse bova umila, boš videla …
Midva se ljubiva, ljubiva!
Imaosan prekrasansan,
danes še slajši je dan,
midva, sama, lepa ...
Nekoč bova legala spat,
se ljubila in grizla za vrat,
midva, mlada, lepa,
midva se ljubiva, ljubiva,
midva, sama, lepa,
midva se ljubiva, ljubiva!
Najini gozdovi
Temni so gozdovi v prsih najinih teles.
Temni so robovi oblakov nad krošnjami dreves.
Bežiš pred težo lastnih sanj,
bežiš pred ritmom vprašanj,
bežiš pred lenim časom, ki stoji.
Hitre in deroče so reke najinih očes.
Ostri in ošiljeni gibi najinih ušes.
Igraš se s težo lastnih sanj,
igraš se z ritmom vprašanj,
igraš se z lenim časom, ki stoji.
Ne glej nazaj, ne glej naprej,
zapri oči in se nasmej,
razširi krila in odštej ...
(7, 6, 5, 4, 3, 2, 1)
Divje in surove živali živali najinih želja.
Bistri in žareči kristali najinih solza.
Klečiš pod težo lastnih sanj,
klečiš v ritmu vprašanj,
klečiš pred lenim časom, ki stoji.
Ne glej nazaj, ne glej naprej,
zapri oči in se nasmej,
Razširi krila in odštej …
(7, 6, 5, 4, 3, 2, 1)
Black Buda
Svet poln vonjev, barv in oblik
in tisočev televizijskih slik
in jaz vztrajam tu kot divji kip,
prignan, privezan v vsakdanji hip.
In tisto, kar bledi.
Vse spremeni, black buda,
bodi brez skrbi.
Vse se prelevi, black buda.
Miljon jezikov in miljon ljudi,
miljon obrazov in miljon stvari;
kljub temu – jaz sem tam in tukaj ti,
vmes pa mrtve čustvene smeti.
In tisto, kar molči.
Poljubim te na čelo in me ni,
odidem naglo, da se ti zvrti,
moj tek, moj lok in moja gosta kri
in dolga nova senca, ki beži.
In tisto, kar trpi.
Črni buda je razlog brez upora,
divji kip v svetu iz Lego kock,
dvigne roko, ustavi čas kot dirigent,
samozavesten kot Predin na dan Evrope,
posnifa bele črte na avtocesti,
pritiska črne tipke na klavirju,
bedak se klati, pametni potuje.
Črni buda ostaja nepodkupljiv,
je nedotakljiv, kot so ljudje v izložbah,
njegov bicikel še nikoli ni bil ukraden,
in ko pride konec tega sveta, ga ne bo zraven,
on je hitrejši in boljši od nas v vseh pogledih,
njegova ročna ura vedno kaže pet do sedmih,
spi na stopnicah in ima razgled na igrišče.
Vse tete mu govorijo, da ga v hlačah nič ni,
on sam pri sebi ve, da ima debele kosti,
ker je srečen kot crn macek, lačen in bos,
medtem ko mama doma obrača Martinovo gos,
vse, kar ve, je to, da ve on čisto vse,
vsaka poteza in kretnja je umetnost,
moj tek, moj lok, moja gosta kri,
dolga nova senca, ki beži – black Buda.
Maj
Danes je ta maj,
dolg in temen maj,
v sebi skriva vse, od klicaj do vprašaj,
zavrten nazaj.
Vse sem bil, razen prejšnji jaz, dobil sem
tisoč obrazov: terorist, oče, lažnivec, pesnik,
najstnik, menih, učitelj, kuhar, maser, lakaj,
omahljivec, mumija, razbito ogledalo, sovrstnik,
rabelj, fukač, hribolazec, amater, starejši brat!
Danes je ta maj – dolg in temen maj!
Danes je ta maj,
dolg in temen maj,
v sebi skriva vse, od klicaj do vprašaj,
zavrten nazaj.
Nimam več
Ravna je gladina morja,
mirna kot moje srce.
Mirne vrane so in polja,
mirni kot moje srce.
Ko poveš vse, ko odgrneš vse,
spet si mrk in sam in odletiš stran.
Ko izgine vse, ko odmisliš vse,
vzide spet nov dan in se zbudiš sam.
Lahen vetrič in ciprese,
vrelo sonce in nebo.
Mehke kapljice na koži,
daljne ladje, ki gredo.
Ravna je gladina morja,
mirna kot moje srce.
New York – Paris
Stopi sem in objemi me,
steci sem in objemi me,
nikoli ne izpusti me
iz teh tvojih rok
in poljubi me,
spet naj se sklene najin krog.
Stopi sem in objemi me,
zlomi me in razgrni se,
nikoli ne iztrgaj se
iz teh mojih rok
in poljubi me,
spet naj se sklene najin krog.
Te dežele samotne so
in te maske minljive so.
Nad Parizom visi nebo
in pod mostom stoji nekdo.
Stopi sem in objemi me,
zlomi se in razgrni se,
nikoli ne iztrgaj se
iz teh mojih rok
in poljubi me,
spet naj se sklene najin krog.
Spet je večer
Spet je večer in jaz in ti,
pod zvezdami,
pod jasnim nebom,
spet sva oba zaljubljena,
obljubljena zvezdogledom.
In zreva v noč objeta in pravljična
in prst se s prstom spleta …
dvoje src teče za naju.
Spet je večer in so sledi
med lučkami na daljnem begu,
z njimi midva zaljubljena,
obljubljena zvezdogledom.