GalGjurin.si - Dobrodošli
Glasba brez boga steče vame, kot potok mimo rož.
© Copyright 2010 Gal Gjurin.
Izvedba: ds2.si
Izvedba: ds2.si
Včasih se mi zdi, da živim dvojno življenje,
ki me bo spravilo v grob.
Ampak dobro vem, da sem kdaj nekomu tla
in kdaj drugič nekomu strop.
Ker čas bo na moji strani, in čakal bom,
da bo vse na dlani, čas bo na moji strani.
Čas bo na tvoji strani, in čakal bom,
da bo vse kot lani. Čas bo na moji strani.
Včasih se mi zdi, da ko ljubim, ne ljubim,
a se le v sončen dan zbudim ... in da hočem
še in še in da prideš sem; in jaz za to vse,
kar hočeš, naredim.
Kdaj drugič se mi zdi, da je vse brez veze
in da nikjer nikdar nikogar ni.
Ampak dobro vem, da nič ne vem in vem vse;
tudi tisto, kar ne ve nihče.
Ker čas bo na moji strani, in čakal bom,
da bo vse na dlani. Čas bo na moji strani.
Čas bo na tvoji strani, in čakal bom,
da bo vse kot lani, čas bo na moji strani.
Dva, ki ležita
Mehka noč nad mestom spi.
Tam sem jaz in tam si ti.
Ko se čas upočasni,
tam sva jaz in tam sva ti ...
kot dva, ki ležita ... in se ljubita.
Stopi dol na moj pomol
(ko je preveč, še vedno nimam dovolj).
In ko se čas upočasni,
tam sva jaz in tam sva ti
kot dva, ki ležita ... in se ljubita.
Jaz ne pripadam
Spet verjamem v dobre ljudi in ljubim to, česar več ni.
Režim se, ko me boli, in luščim jedra stvari:
umira, kdor se rodi, in lep je, kdor se iskri ...
in kdor pokončno stoji, ta spet verjame v ljudi.
Grobe so noči in ostra jutra, ker te ni ...
in ko daš prstke na oči, spoznaš,
da vse zamuja in hkrati beži.
Ampak jaz ne pripadam več sem,
ne, ne pripadam več sem,
jaz ne pripadam več sem,
ne, ne pripadam.
Nismo se skrili v temo - tema se je skrila v nas.
Vse, kar resnično vemo - da naš rabelj je čas
in včasih ujet je v dlan, in včasih je noč
in včasih je dan.
Ampak jaz ne pripadam več sem,
ne, ne pripadam več sem,
jaz ne pripadam več sem,
ne, ne pripadam.
Vrni mi telo, če sploh zmoreš, če lahko,
daj, vrni mi telo, da bom šel domov,
domov, domov ...
Jaz ne pripadam več sem,
ne, ne pripadam več sem,
jaz ne pripadam več sem.
Več sem.
Srce
Tam sem, kjer je srce.
In delam, kar se ne sme ...
In tudi če vzameš mi vse,
tam bom, kjer je srce.
Jaz vse verjamem (kar koli mi poveš),
te v dlan ujamem (če mimo greš),
jaz sem ta, ki ljubi za oba,
si laže za oba, ko da sva dva.
In jaz vse prenesem, kar črnega storiš,
in vse prenesem, kamor si želiš,
jaz sem ta, ki ljubi za oba,
si laže za oba, ko da sva dva.
Tam sem, kjer je srce,
in delam, kar se ne sme,
in tudi če vzameš mi vse,
tam bom, kjer je srce.
Spet sem nov in nov in nov in nov,
surov in čisto gol, izpahnjen iz sveta
in majhen, kar se da, ki blebeta,
da on je ta (ta, ki ljubi, ljubi, ljubi
ta najin šubidubidubi šanananana).
Daj, povej
Ko telo se ohladi in vse se umiri
in ostane le še prah in v srcu strah,
stoj in nič več se ne boj, postavi se na tla,
ker zdaj sem tam doma, na tla, mrzla tla.
Daj, povej, zakaj ne moreš z mano,
zakaj te puščam samo,
sam pa letim neznano kam?
Stokrat si se že rodil, in stokrat se še boš,
namesto psov in mož in sladkih rož.
Daj povej, zakaj ne moreš z mano,
zakaj te puščam samo,
sam pa letim neznano kam.
Daj povej, boš še tako ljubila ...
ali skromno skrila se pod moja krila?
Ko te stiska in boli in v prsih te duši
in ostaneš le še ti in ti in spet ti
Kaj vse bi dal
Kdo je mrtev in kdo živ,
kdo je raven in kdo kriv,
kdo je svež in kdo iskriv ...
Stokrat že in stokrat še
me zabodeš v srce,
ko da brez tega ne gre.
Kaj vse bi dal,
da bi s tabo ostal,
kaj bi si vzel,
da bi te spet imel ...
Povej, kako naj spremenim
vse tvoje gade v zaklade
in vse lepote v spomin ...
Kaj vse bi dal, da bi ostal,
da bi vedel, da bi znal ...
bil bi človek, ne žival.
Objemi me nežno
Objemi me nežno,
mehko in breztežno
in daj me nazaj,
nazaj v svoj svet.
Objemi me nežno,
mehko in hvaležno
in daj me nazaj,
nazaj v moj svet.
Spusti, kar je prej bilo,
naj ti grem s toplo dlanjo čez boke,
spusti, kar je prej bilo,
kaj nama bo ljubezen na obroke?
Objemi me nežno,
mehko in breztežno,
za ogenj in led,
za mleko in med.
Spusti, kar je prej bilo,
naj ti grem s toplo dlanjo čez boke,
spusti, kar je prej bilo ...
kaj nama bo ljubezen na obroke?
Daj, spusti se, daj ...
še malo niže ...
daj, spusti se, daj
še malo bliže.
Objemi me nežno,
mehko in hvaležno ...
in daj me nazaj,
nazaj v ta svet.
Nore stvari
Najin svet majhen se mi zdi -
in kdor je vnet, nič ga ne boli.
Saj veš, pomlad vse ve;
le zakaj te imam rad, tega ne
(in ko objamem te, se spet vse začne).
Nore stvari, v katerih sva jaz in ti,
so čisto nore stvari. Sladek sem jaz
in še bolj sladka si ti, zaradi norih stvari,
ki si jih vsakdo želi, želi ...
Maj, spet je krasen maj -
daj mi grižljaj: tvoje prsi so moj raj.
Saj veš . pomlad vse ve,
le zakaj te imam rad, tega ne
(in ko objamem te, se spet vse začne).
Nore stvari, v katerih sva jaz in ti,
so čisto nore stvari. Sladek sem jaz
in še bolj sladka si ti, zaradi norih stvari,
ki si jih vsakdo želi, nore stvari.
O, te nore stvari!
Svila in lan
In potem pride deževje
in osveži listje in drevje,
kot že mnogokrat prej.
In potem pride veselje
in razžari misli in želje,
kot že tisočkrat prej.
In spet odletim v sončen dan ...
moje misli kot svila in lan.
Proti toku in proti vetru
človek gre vse dni;
reka teče kot moja kri: nazaj.
Proti toku in proti vetru
vsak se sam bori;
reka teče kot moja kri.
In potem pride milina
in ublaži robove spomina,
kot že mnogokrat prej.
In potem pride deževje
in osveži listje in drevje,
kot že tisočkrat prej
In spet odletim v sončen dan ...
moje misli kot svila in lan.
Včasih
Včasih greva tja, kjer sva doma.
Včasih veš, kar tako nerada veš.
Zbrskam te in kličem te in vprašam te:
"Kaj še ne spiš?"
Spet sem vroč in čakam klic polnočnih ptic.
Hladen je tek srca, ki malo da.
Skoz in skoz in čez rob se vračava spet nazaj.
In gledam te, kako se sklanjaš
in odganjaš te demone iz srca.
Spet nazaj ... nazaj.
Leziva, kakor znava le midva, in preštejva
svoje dni (en, dva, tri, en, dva, tri).
Ker dobro veš, da dva in dva je včasih tri.
In včasih ni. Saj včasih le prespim,
ne da bi odšel nazaj v tiho noč.
Veliki pobeg
Moč se razleze v noč, mesto sanja in mesec je tekoč.
In spet me vabi, da odpišem vse, kar zgodaj se konča
in pozno se začne . Stran poglej in se nasmej.
Vem tisto, kar lahko, in tisto, kar ne smem.
In zjutraj ti povem, kdaj grem.
Kam naj pobegnem, da bom sam, da spet moja noč
bo dan, da bom z zlatom obsijan in nikomur vdan?
Kam naj pobegnem, da bom sam, da spet moja noč
bo dan ... to življenje je nateg. In to moj veliki pobeg.
Veš, glasba brez boga steče vame kot potok mimo rož.
In te ogrnem v svojih tristo kož in prisežem, da boš ...
moja boš. Boš? Stran poglej in se nasmej:
kdor je car, se skrije v njej.
Kam naj pobegnem, da bom sam, da spet moja noč
bo dan, da bom z zlatom obsijan in nikomur vdan,
kam naj pobegnem, da bom sam, da spet moja noč
bo dan ... to življenje je nateg in to moj veliki pobeg.
Kam naj pobegnem, da bom sam?
Ahh, kam naj pobegnem, da bom sam, no?
Kam le ... haha.
Nekoč nekje
So stvari, ki jih najdeš le, če greš peš.
In so ljudje, pri katerih veš.
Vse, kar moraš najt in kar je tvoj fajt,
in vse, kar je bilo nekoč, in vse, kar še bo
nekoč nekje.
Potem spet zmanjka mi besed in izgubim sled.
In nekaj spet pogrešam, pa ne vem, kaj točno je.
O, vem, to si ti ... vem, to si ti.
Vse, kar moram najt in kar je moj fajt,
in vse, kar je bilo nekoč, in vse, kar še bo
nekoč nekje.
Daleč
Jaz vihar imam v očeh
in dolge ceste na dlaneh
in nori veter v laseh ...
Daleč je (tako se zdi),
kar je božanskega z nebes
in kar me vodi do ljudi.
Ona ne ve, da me boli srce ...
in še ne ve, da znam zaspati sam,
brez nje ...
Daleč, jaz grem daleč stran,
kjer z mano vzhajal bo dan,
nikomur ne daj svojih sanj,
saj veš da še rad te imam.
Čakam, da se odpreš,
in čakam, da se odpreš ...
in mi poveš vse tisto,
kar tako želiš,
a več ne smeš ...
Čakam, da se zapreš,
in čakam, da se zapreš,
kot nežen makov cvet,
ki se boji z lepoto napolniti svet ...
In kdo si ti, da nič te ne boli?
In kdo si ti, da nimaš žalostnih oči?